Alenka Pirman (1964), leta 1989 je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. 1991–92 je bila glavna urednica revij Likovne besede in M’zin, 1990–96 umetniška vodja Galerije Škuc, 1997–99 pomočnica direktorice Sorosovega centra za sodobno umetnost Ljubljana, podpredsednica Sveta direktorjev Mednarodne mreže za sodobno umetnost ICAN (1998–99) in soustanoviteljica in mentorica (1996–98) izobraževalnega programa za kustose sodobne umetnosti Svet umetnosti; 2001–04 je bila urednica in vodja spletnega medija Artservis, od leta 2009 je sourednica spletnih portalov Culture.si in Kulturnik na Ljudmili. V 90. letih se je njeno umetniško delo navezovalo na tri izmišljene institucije: SK8 Muzej (1991–93), RIGUSRS – Raziskovalni inštitut za geoumetniško statistiko RS (1997, z Vukom Ćosićem in Ireno Woelle) in Inštitut za domače raziskave (1994–98). Nato je sodelovala z umetniškimi kolektivi, kot so Luther Blissett/01.org (1998) in Bughouse (2002–03). Izvedla je nekaj metodoloških razstavnih projektov, mdr. je delala z zbirko nemških izposojenk (Arcticae horulae, 1991–98) , z deponirano zbirko Policijskega muzeja (Primer. Umetnost in kriminaliteta, 2005, z Biserko Debeljak) in se v nadaljevanju posvetila razvoju efemernih umetniških del (Deveta Koromandija, od 2007). Skupaj z Iztokom Osojnikom je v MGLC obudila Podrealistični manifest v sodelovanju z radioCona). Leta 2014 je MGLC pripravil pregledno razstavo njenega delovanja z naslovom Zbrana dela. Je soustanoviteljica Društva za domače raziskave (2004), kjer skupaj s sodelavcema Damijanom Kracino in Janijem Pirnatom razvija razstavne in spletne projekte z namenom približati umetnost širšemu občinstvu onkraj poznavalskih krogov (Kabinet, 2005–10; Razvezani jezik, prosti spletni slovar žive slovenščine, od 2004; Indija.si, od 2007; Dobesedno brez besed, 2010; Trda dejstva, 2012-13; Živalski mrtvaški ples, od 2014)
